Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce • Re: manjvrednostni kompleks

pri meni isto je napisal/a: ↑

Tudi moj ima enako komunikacijo. Dejansko ponoriš. Ne prideš nikamor. Dostikrat se mi zdi, da nalašč zafrkava, čeprav to verjetno izvira iz njegovega manjvrednostnega kompleksa in dojemanja češ itak nisem nič vreden, pa bom zato nagajal. Kot otrok. Vendar se s tem zakaj se tako obnaša, ukvarjam pretežno jaz, on pa pravi samo, da ne ve zakaj, navrže samo kake površinske stvari, npr. zato, ker nisem česa pospravila in ga je razjezilo ipd. in tu se globina zanj konča:) Jaz sem se sicer začela izogibati pogovorom z njim o najinih problemih, ker so izčrpljujoči in nikoli ne privedejo do konca, po vsakem pogovoru pa čutim samo še večjo jezo, zato sem se navadila, da pač puščam stvari pri njem nedorečene in se z njim čim manj ukvarjam. Vendar se počasi zavedam, da ko se nenehno učim, kako se obnašati, da se čim manj jezim in da je mir v hiši, to nekje v globoko v meni ostaja in s tem malo po malo izgubljam sebe. Kaj bom naredila v naslednjem koraku, še ne vem. Hodiva na terapije in je vsaj nekaj upanja na kakšen uvid. Problem je samo, ker imava otroke, če jih ne bi bilo, bi že zdavnaj odšla.

Čisto z vsem kar ste napisala, sem se ukvarjala skoraj desetletje. Nikamor ne prideš z njimi, stalno se vrtiš v nekem krogu. Obupuješ, se ponovno zaženeš v "reševanje nerešljivih problemov", se delaš neprizadeto, glumiš budalo in še marsikaj drugega.
Dokler ti nekega dne ne klikne v glavi ... pa zakaj to počnem ... kaj je Z MENOJ narobe, da si to dovoljujem?!
Globoko v sebi nosiš zamere, razočaranje, jezo ... in to je najboljša možna pot, da zboliš. Resno zboliš, ker jeza, celo bes, te razjedata "od znotraj".
Na terapije ne dam prav veliko, ker mislim, da je značajska struktura osebe zgrajena že zelo zgodaj. Si kakršen si. Prebrala sem veliko literature o osebnostnih motnjah, prebirala tale in ostale forume na netu. Poslušala predavanja, oddajo Polnočni klub ... rezime vsega je enak "sizifovemu delu". Največja težava je v dejstvu, da ne bo nikoli boljše.
Zame, osebno je bil stavek dr Dernovškove: "če se sami odločijo za terapijo in si zelo želijo spremeniti svoje vedenje ... jim lahko samo malo obrusimo robove ... da ne bodo poškodovali drugih", odločilen. Razumela sem ga dobesedno ... pojdi stran in ne oziraj se nazaj!
Se strinjam, da sta obe odločitvi ... ostati ali oditi ... težki. Obe potegneta za seboj neke posledice. Če so poleg še otroci, si z njimi povezan za vedno.
Vse dobro!

---