Pridne ste se punce. Zupy, lahko kaj več ve poveš o omega 3? Kje točno so ti izmerili, da ti ga primanjkuje? Sem tudi sama o tem veliko prebrala, pa se še odločam. Niti ne vem kje bi kupila. Take velike razlike v cenah, pa pazit moraš menda na vsebnost - to mi kar ni jasno - naj tisti ki se bolj spoznajo, pazijo, da je vse v pravih količinah :-) baje je na trgu malo preparatov v pravih količinah,potem pa vedi kaj je pravo. O kakšnih whey beljakovinah sem tudi že razmišljala,pa še ne zbrala poguma. Ker potem ko začnem kej brat/gledat/se zanimat, pol je kr naenkrat še 400 drugih stvari, ki bi jih morali seveda vsi jemat - pa vitamin D, pa aminokisline,pa... Potem pa kar neham brat ;-)
Štefka, bravo, kako gre telovadba trikrat na teden?
Matruška, pridna, lepo ko grejo kile dol ane? :-)
Sama sem trenutno malo spet v "krizi". Ja, pravakava, se strinjam s tabo, taki ki imamo s tem probleme, bo najbrš tako celo življenje in je treba pazit. Ampak js se včasih prou ne morem zadržat, to mi gre na živce! Dokler si sama pripravljam pa sama ocenim kdaj sem lačna pa kdaj ne, je vse okej. Takrat tudi ne pojem veliko neke industrijsko pridelane hrane. Potem pa pride en dan, ko pojem kosilo in grem na obisk, kjer je eno pecivo, js pa nism lačna. Če bi ga pojedla doma,ko sem lačna, bi blo vse okej. Ko pa ga pojem malo tudi iz neke vljudnosti do gostitelja (lačna pa ravno nisem), potem pa včasih popustijo zavore in ne čutim več kdaj sem sita. Ko gre enkrat čez mejo, pol sploh ne čutim več prave sitosti. In to mi gre na živce. Ker drugače večinoma ne razmišlajm bolezensko o hrani in kaj bom/ne bom jedla. In to je men ves smisel nekega zdravega prehranjevanja. Da ješ ko si lačen, pika. Na kakih takih zabavah pa zgubim ta občutek in se ne gre za to, da se ne morem ustavt in kr bašem vase vse kar vidim - ne, ne pride do tega. Na živce mi gre že dejstvo da o tem razmišljam in mi vse tko zapaše. Kaj vse bi lahko pojedla pa se morm nazaj držat. In očinto ta cukr in moka in nevem kaj še vse pač mal preveč name deluje kot ena droga (sm lih danes spet un video gledala. Ko rešiš kviz, kako vpliva nate taka hrana. Kot tudi razni vicodini (v ameriki) al pa alkohol - nekdo bo hitro ratou odvisen,nekdo sploh ne). In včasih rabim par dni da pridem nazaj na normalno hrano. In nazadnje ko sem se zredila do te normalne hrane pač nisem nikdar prišla. tako da ne vem, bom mogla še malo sama sebe opazovat na tem področju. Kdaj in v kakšnih primerih lahko normalno pojem kos torte al pa kak priboljšek, kdaj me pa pahne čez rob za dva dni. Da potem k vsakemu obroku dodam priboljšek, ker enostavno ne morem brez. Vbistvu me moti ta občutek, da ne morem brez. Ker potem ko začem spet malo bolj hranilne stvari jest in se zavestno in s težavo dan/dva/tri upirat taki hrani, potem tud priboljški ne dišijo več tolk. In sploh ne rabim razmišlajt in se jim odrekat, ker preprosto ne dišijo. Spet filozofiram, ampak a ima še kdo s tem probleme??
Štefka, bravo, kako gre telovadba trikrat na teden?
Matruška, pridna, lepo ko grejo kile dol ane? :-)
Sama sem trenutno malo spet v "krizi". Ja, pravakava, se strinjam s tabo, taki ki imamo s tem probleme, bo najbrš tako celo življenje in je treba pazit. Ampak js se včasih prou ne morem zadržat, to mi gre na živce! Dokler si sama pripravljam pa sama ocenim kdaj sem lačna pa kdaj ne, je vse okej. Takrat tudi ne pojem veliko neke industrijsko pridelane hrane. Potem pa pride en dan, ko pojem kosilo in grem na obisk, kjer je eno pecivo, js pa nism lačna. Če bi ga pojedla doma,ko sem lačna, bi blo vse okej. Ko pa ga pojem malo tudi iz neke vljudnosti do gostitelja (lačna pa ravno nisem), potem pa včasih popustijo zavore in ne čutim več kdaj sem sita. Ko gre enkrat čez mejo, pol sploh ne čutim več prave sitosti. In to mi gre na živce. Ker drugače večinoma ne razmišlajm bolezensko o hrani in kaj bom/ne bom jedla. In to je men ves smisel nekega zdravega prehranjevanja. Da ješ ko si lačen, pika. Na kakih takih zabavah pa zgubim ta občutek in se ne gre za to, da se ne morem ustavt in kr bašem vase vse kar vidim - ne, ne pride do tega. Na živce mi gre že dejstvo da o tem razmišljam in mi vse tko zapaše. Kaj vse bi lahko pojedla pa se morm nazaj držat. In očinto ta cukr in moka in nevem kaj še vse pač mal preveč name deluje kot ena droga (sm lih danes spet un video gledala. Ko rešiš kviz, kako vpliva nate taka hrana. Kot tudi razni vicodini (v ameriki) al pa alkohol - nekdo bo hitro ratou odvisen,nekdo sploh ne). In včasih rabim par dni da pridem nazaj na normalno hrano. In nazadnje ko sem se zredila do te normalne hrane pač nisem nikdar prišla. tako da ne vem, bom mogla še malo sama sebe opazovat na tem področju. Kdaj in v kakšnih primerih lahko normalno pojem kos torte al pa kak priboljšek, kdaj me pa pahne čez rob za dva dni. Da potem k vsakemu obroku dodam priboljšek, ker enostavno ne morem brez. Vbistvu me moti ta občutek, da ne morem brez. Ker potem ko začem spet malo bolj hranilne stvari jest in se zavestno in s težavo dan/dva/tri upirat taki hrani, potem tud priboljški ne dišijo več tolk. In sploh ne rabim razmišlajt in se jim odrekat, ker preprosto ne dišijo. Spet filozofiram, ampak a ima še kdo s tem probleme??
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 16 Sep 2016 19:45