res ....trpim napisal:ni grozno, je popolnoma normalno napisal:res ....trpim napisal:Ne bom o otroštvu...... pri 16-tih letih sem šla od doma. Potem veste, da ni bilo ene topline.
Zaključila sem šolo, se zaposlila....šele takrat, po pari letih smo se spet slišali.
Se poročila - prepovedala sta mi v domačem kraju, ker sta vsem sosedom že govorila, da sem poročena. Poročila sem se res, ko je imel prvi otrok 1,5 let.
Potem se medlo spominjam... nismo imeli stikov. Vsak je živel po svoje. Nikoli nihče nič vprašal....nič.
Samo čestitka za RD ali novo leto.
Ko sta šla moja otroka v srednjo šolo - starša stanujete v mestu - niti pomislila nista, da bi odstopila eno sobo - šla sta v dijaški dom.
In tako smo živeli mimo en drugega. Mogoče se bo slišalo grozno - jaz do njiju ne čutim nič. Muka mi je na obisk. Ne vesta nič. ........
Zdaj sta starša stara. Zdaj pa ves čas "Kdaj prideš?" pa pridi..... pa izgovori...!
Zakaj mi (ko premišljujem) ves čas povzročata slabo vest? Kako naj bom dobra? Saj sem lahko za en popoldanski obisk - samo meni gre na bruhanje. Me razmete vsaj ve?
...da do njiju ne čutiš nič.
Vezi med starši in otroki se začnejo spletati od rojstva.Starši dajejo pozornost malemu otroku, ga učijo stvari za življenje, ga obsipajo s toplino in ljubeznijo.Tega pri vas ni bilo videti, pa še marsikje drugje ne.Škoda, ker edino tak otrok, ki je ljubljen, gre samozavestno v svet.
Popolnoma te razumem, da ne moreš biti ljubeča in pozorna do staršev, ker tudi onadva nista bila do tebe, ko si bila majhen in nemočen otrok.
Me pa zanima, kakšno otroštvo sta imela onadva? Tudi brezčutno in trpko? Kakšni so stari starši? Imaš stike z njimi?
Mogoče tvoja starša tudi nista dobila topline in ljubezni in kar nimaš - ne moreš dati naprej svojim potomcem...
Mogoče ste spregledali - jaz imam čez 50 let. :(
Moja starša sta rasla po vojni. Oče je (bil) strokovnjak na svojem področju. Mama - lepotica.
Ne vem, mislim da sta oba rasla v dobrih, kmečkih družinah. Tam sem preživljala počitnine celo otroštvo.
Moji otroci - niti enkrat niso bili pri njima na počitnicah. Res sta še delala - ampak vseeno.
Pa ne 'pozabit' - svojega otroštva ne omenjam! To je tabu!
Potem si rastla gor v mojih letih...Tudi jaz jih imam ene toliko kot ti.In še bolj razumem te odnose.Ja, res so bili čudni in še zdaleč zdaleč nisi edina, ki si jih doživela.
Preberi kakšno knjigo o tem, kako so ljudje živeli, kakšne odnose so imeli in kako so vzgajali otroke.
Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Ali pa :
Prvotno besedilo življenja.
Bi pa rekla, da sta se tvoja starša bolj ukvarjala sama s seboj in s kariero, kot pa s teboj.Zate ni bilo časa.Zrastla si gor kar spotoma.Večina otrok tvojih letnikov - še prej pa sploh, smo rastli gor brez kakšnega kazanja topline, objemov in nežnih besed.Dali so nam zvezke, torbe, pa hajdi, v šolo in se uči, delaj...Za nas kar ni bilo časa.Kar so ga imeli stari starši.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 20 Avg 2016 09:19