Sem totalni kolerik, rojena s tem. Hitro se razburim, burno reagiram, ampak se tudi hitro pomirim. Meni ljubi ljudje poznajo moje pomanjkljivosti. Ampak do otroka sem vedno spoštljiva, ker si bolj kot vse na svetu želim z njim vzpostaviti trden odnos. Moj sin je star dve leti, do sedaj mi ni še na kraj pameti prišlo, da bi uporabila silo, kričala nanj ali karkoli podobnega. Ko sam kriči, joka ali trmuje, ga objamem in mu povem, da ga razumem, da spoštujem njegovo voljo, željo, vendar je sedaj ne moreva, ne moremo uresničiti. Nikoli še nisem pomislila, da bi ga kaznovala. Moj otrok je ranljivo bitje, kot vsi otroci na tem svetu, je svoja osebnost, ima svoje občutke, želje in strahove... Nočem si lastiti ideje o tem, da ker sem starejša, bolje vem kaj želi, čuti ali potrebuje. Seveda mu postavljam meje, meje, ki jih ravnam po svojih moralnih normah in to so, da pri nas ne počnemo stvari, ki škodujejo drugim (živalim, drugim ljudem, rastlinam), pri nas ne škodujemo sami sebi, in ne nazadnje so tu vključene tudi moje norme in norme očeta mojega otroka in sorodnikov, ki pomenijo to, da neko početje, ki te norme preseže, ustavimo jasno in takoj (če dedek ne želi, da se otrok dotika njegove ribiške opreme - ustavimo, preprosto). Doma imamo jasno postavljena pravila, jemo ob istih urah, spimo ob istih urah, imamo bioritem in red. Ne tepem psov s katerimi živim, otroka pa bi?Zato res za vraga milega sploh ne razumem, kako se lahko nekdo za voljo svojega karakterja opravičuje za dejanje, ki je za moje pojme na samem dnu zlorab. Otrok se ne tepe, niti ne kaznuje, otroke se spoštuje, vključuje in obravnava kot enakovredne družinske člane. Pika. No, kmalu bo tu še novela zakona, ki še dodatno potrjuje, kar sem mislila povedati.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 09 Avg 2016 01:15