anka 678 napisal:
Vendar, Črna vrtnica, kot sem jaz razumela avtorico prvega posta, gre tu zato, da se bodoča tašča že vnaprej obremenjuje s tem, da se pa mogoče ne bodo razumeli in kaj bo potem snaha njenega odnesla. Namesto, da bi sedli in se pogovorili. Videti je, da se v tej družini sploh ne zavedajo, kako minljivo je vse: tako življenje samo kot materialne dobrine. Zato se mi je zdelo prav, da jih ljudje opozorijo na to. Tega ne moreš imenovati nabijanje, ker to ni.
Glede razprtij v družini - samo sebe lahko spremeniš, drugih ne moreš. Ko dojameš, kako kratko je življenje in kako neumno je, da se obremenjuješ s tem, kaj je kdo rekel ali storil in kaj ni - veliko lažje shajaš s sorodniki. Jaz sem to v družini skozi dala, zato vem. Ne pri domačih ljudeh, še manj pa pri tujih, ne gre vse po tvoje. Ko se tega navadiš, spoznaš, da sonce še zmeraj sije in ptice še zmeraj pojo, čeprav se kdaj ukloniš drugemu na ljubo. Nič ti bolj ne pomaga k temu spoznanju, kot nesreče. Takrat se zaveš, da moraš ceniti to, kar imaš. Še vedno si prizadet in se jeziš na (po tvojem mnenju) neprimerno ravnanje bližnjih. A se naučiš odmisliti, odpustiti, iti dalje, brez zamer in brez teže v srcu, ki vodi v bolezen. In ohraniš dostojanstvo.
Pri 60 + šele sem se tega naučila. Zdaj pa že "v naši gmajni sekajo" - kar veliko vrstnikov sem že pokopala. Oziram se nazaj in si mislim: s kako neumnimi stvarmi sem se obremenjevala v mlajših letih - kakšna škoda. Kljub vsemu je življenje lepo, vsaj za našo generacijo. Brez trnja pa ne gre, seveda.
Ma da najbolj da best ljudje cele dneve osamljeno visite na monu... a ni to čudno, kje so vaši tako opevani odnosi?
aja, pa z redkimi tamladimi se lahko pogovoriš, one bi že apriori imele urnik obiskov pred in drugega po otroku...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 03 Jun 2016 17:04